Jezus je prve učence opazil »spotoma« (Mr 2,14) in jih poklical. V tem »spotoma« je sled svobode. Jezus ni imel določene strategije, enostavno je zagledal svoje bodoče učence in jih poklical. Zelo malo jim je povedal o svojih pričakovanjih do njih in tudi o tem, kaj oni lahko pričakujejo od njega. To naj bi odkrivali sčasoma, po korakih. Jezus je želel, da so prav tako svobodni, kot je bil on. Ali bolje, da so svobodni na enak način kot on.
»Hôdi za menoj!« so zadnje Kristusove besede v evangelijih (Jn 21,22). Ko je vstal od mrtvih, je še naprej vabil ljudi, naj mu sledijo. Vedno tako »spotoma«. Trenutka ne izbiram jaz. Nekega dne se me lahko dotaknejo evangeljske besede. Neko srečanje ali dogodek lahko obrneta moje življenje na glavo in me pripeljeta do tega, da naredim zaobljubo njemu. Klic je predvsem nekaj, kar se mi zgodi.
Kje je potem moja svoboda, če se nisem jaz odločil srečati Kristusa, ampak me je on našel? Poleg tega mi je tudi težko odgovoriti, kadar me vprašajo, zakaj sem Kristusu dal takšno zaobljubo, ker se tako kot za učence deloma zdi, da so se stvari zgodile naključno. »Spotoma je (Jezus) zagledal …« in Levi se ni obotavljal niti za sekundo, ampak »je vstal in šel za njim« (Mr 2,14). Ali ni to dejanje nekoliko prehitro, da bi lahko bilo zavedno, odgovorno in svobodno? Edino gotovo je, da je Levi takrat, ko je vstal, postal svoboden. Do takrat je svobodno razpolagal s samim seboj in s svojim delom pobiralca davkov. Od tistega trenutka dalje je njegovo obzorje postalo širše.
Čeprav je bil Kristusov klic Leviju očiten, ta klic ni prekoračil njegove svobode. Kajti kjer je Kristus, tam je tudi Sveti Duh. Kristusov klic se ujema z nečim, kar je v globini mojega srca. K meni pride tako od zunaj – preko besed, ki sem jih slišal ali prebral, preko dogodka ali srečanja – kakor tudi od znotraj. Bolj me osvobaja, kot pa zavezuje. Ko me Kristus pokliče, hkrati Sveti Duh v meni osvobodi, kar je bilo ujeto, in razveže, kar je bilo zakrčeno ali tesnobno.
Jezus ni vnaprej določil obnašanja svojih učencev. Rad jim je postavljal vprašanja: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29); »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67); »Ali me imaš rad?« (Jn 21,15-17). Naša svoboda in naša ustvarjalna udeležba sta zanj pomembni. Njegov klic potrdi šele moj odgovor. Šele moje lastne stopinje mi odkrijejo osebno pot, ki sledi njegovi. »S tem, ko te kliče, ti Bog ne narekuje, kaj moraš storiti. Njegov klic je najprej in predvsem osebno srečanje.« (Pismo vsem, ki želijo slediti Kristusu).